»Ob njej tvoje ime.«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca«

»Ne zmeni se za vsa poletja prej. / Rojevaj ga iz neusmiljenih zim, / ne iz ponesrečenih poletij.«

»Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. 'Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.'«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«

»To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja.«

»Štiri milijarde ljudi na tem svetu, / moja domišljija pa je, kot je bila. / Slabo se znajde z veliki števili. / Še vedno jo gane posamičnost.«